Domov
Čez morje
Moji članki
Photo Gallery
Zabava
Računalniški nasveti
 
Povezave
 
 
 
 
 
 
 
Kratka predstavitev
 
Vsebina
 
Uvod
 
Misli
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
                                                                marko   sjekloča
 
      čez morje
            v pozabo
 
                                                            argentinci slovenskih korenin
                                                                      in rezultati argentinske
                                                                        asimilacijske politike
 
  Knjiga obsega 359 strani. Tukaj podajam uvod.
Uvod
Pričujoče delo je poskus opisati osnovne procese slovenskega
izseljevanja v Argentino. Če znanemu poskušam dodati manj znano, delno
iz osebnih izkušenj, delno iz pripovedovanj, delno iz dostopne bibliografije
in dokumentacije, zato da bi bolje pojasnil, kakšno življenje je izseljence
pričakalo v izseljenstvu. Tekst naj bi bil tudi prispevek k boljšem razumevanju
procesa asimilacije. Nikakor pa ne nameravam na naslednjih straneh
podajati popolne zgodovine slovenskega izseljenstva v Argentini. Prav tako
ni moj namen zgodovine izseljevanja v Argentino ponovno razlagati,
čeprav bi se bilo o nekaterih "resnicah" treba pošteno zamisliti. Bo pa bralec
odkril razlage, ki niso v skladu z dozdajšnjimi "resnicami".
Tam, kjer je bilo mogoče, sem navedel izvor podatkov. Vsepovsod to
ni bilo potrebno, ponekod so izvori želeli ostati anonimni. Marsikaj je
zapisano tudi po osebnih izkušnjah, predvsem dogajanja v veleposlani-
štvu SFR Jugoslavije med 1989-1991. Slovenski bralec ima priložnost
prvikrat natančneje spoznati, kako je vrenje v Jugoslaviji med 1989-1991
odmevalo znotraj po navadi tako hermetične institucije, kakor je lahko
veleposlaništvo.
V povojni Jugoslaviji smo poslušali samo uradno zgodovino. Nekatera
dejstva največjemu delu javnosti niso bila znana, posebno po vojni rojeni
generaciji. Uradno se o tej zgodovini ni govorilo. Če pa smo bili naključno v
bližini tistih, ki so o nekaterih stvareh govorili šepetaje, zaradi svoje
mladosti zgodovinskih dejstev nismo razumeli. Tisto, kar uradni interpretaciji
ni bilo všeč, je zamolčala. Dogmatsko stališče je neredko brisalo tudi
obraze s fotografij, kot da bi se lahko tako spremenila zgodovina. Toda
zgodovine ni mogoče spremeniti, mogoče jo je le (ne-)namerno zamolčati,
(ne-)namerno pozabiti ali (ne-)namerno popačiti. Zato v pričujočem tekstu
ne nameravam ponovno navajati zgodovinskih dejstev, temveč bom
sistematiziral dozdajšnje ugotovitve in dodal nova pričevanja. Če nekje
opisujem dogajanja preveč subjektivno, naj mi bralec ne zameri, ni namerno,
verjetno če ni preteklo dovolj časa, da bi lahko z zgodovinske oddaljenosti
gledal na dogajanja, katerih del sem bil tudi sam.
Slovenska preteklost še zdaleč ni zaokrožena. Nekateri glasno branijo
"uradna stališča" in ne sprejemajo prav nobenih ugovorov. Drugi "a prióri"
in z vso vnemo napadajo "uradno zgodovino" in poskušajo nestrpno vsiliti
svojo interpretacijo. Tretji spet želijo, kot v grških časih, ko so žrtvovali
prinašalce slabih vesti, z diskreditiranjem "glasnika" diskreditirati tudi
dejstva. Nekateri se obračajo po srcu, drugi po razumu in še kako drugače.
Večino dejstev je mogoče preveriti. Vendar pa dokazanih dejstev ni mogoče
spreminjati, na da bi popačili zgodovino. Kjer koli je za to obstajala
možnost, sem se poskušal izogniti skušnjavi, ki lahkotno sprejema
interpretacijo kot dejstvo. Kljub temu je v zgodovini "resnica veljala tako
dolgo, dokler je ni ovrgla druga resnica".
V pričujoči knjigi ni nič izmišljenega, polepčanega, podana so dejstva
in interpretacije, tuje v narekovajih, moje brez narekovajev. Marsikateri
bralec bo verjetno na osnovi svojega znanja in pričujočega teksta prišel do
spoznanja, ki se razlikuje od mojega. V tem ni nič napačnega. Nekateri se
bodo z menoj strinjali, drugi spet ne, nekateri se bodo jezili, drugi zgražali,
tretji mi bodo prikimavali. Vsem pač nisem mogel ugoditi, tega niti nisem
poskušal. Vsekakor pa bo do "najglobljih" spoznanj prišel tisti bralec, ki bo
dejstva s pričujočih strani poskušal osvetliti tudi iz drugih virov in pričevanj.
Zato ni odveč kritično poseči po še tako "diskreditiranem" izvoru, najsi za
njim stoji kakršen koli osebni ali skupinski interes. Kajti še precej pozabljene
ali napol pozabljene dokumentacije in pričevanj obstaja, ki bi jih
bilo treba sintetizirati in predati javnosti.
 
Obstajata dve vrsti oseb. Tiste, ki ustvarjajo zgodovino, in tiste, ki
jo razlagajo. Prvim vsekakor ne gre zameriti nekritičnosti, drugim pa še
kako. Vsaka oseba je v nekih okoliščinah ustvarjalec zgodovine, v drugih pa
le razlagalec. Tudi avtor pričujočih vrstic je v temah, ki jih podaja, na
eni strani soudeleženec, na drugi razlagalec. Kot mnogi drugi sem doživljal
tista najburnejša leta med 1987 in 1991, ko se je kovala nova politična struktura
Jugoslavije, v Argentini pa so se kresala in zrcalila stališča izseljencev,
včasih tudi v močno popačeni obliki. Iz svojih izkušenj opisujem zadnja
leta jugoslovanskega veleposlaništva in odnos do izseljencev. Dogodke iz
starejših obdobij poskušam kar najbolj verno prenesti iz pripovedovanja
tistih, ki so jih živeli, ustvarjali, in iz dosegljive dokumentacije. Vendar pa so
mnogi pomembni dogodki iz zgodovine priseljevanja v Argentino pozabljeni.
Delno zaradi objektivnih razlogov, delno zaradi malomarnosti. Velik
del pozabe je posledica nevednosti. Marsikateri izseljenec je spomine
zadržal zase, dokumentacijo zavrgel ali pa se odločil, da je ne da v javnost.
Nekateri so tudi že zbrali pomemben material, toda še vedno premišljujejo,
ali bi ga objavili. Zgodilo se je celo, da so v nekaterih krogih ljubosumno
varovali dokumentacijo zase. Tako nisem mogel priti v nekatere knjižnice. V
Triglavu je namreč "zmanjkalo" veliko knjig, kot je trdil predsednik društva,
in to je bil razlog za prepoved dostopa do knjižnice, kot da bi skrivala najgloblje
skrivnosti. Pa vendarle, v njej so, po vsej verjetnosti, samo knjige in
časopisi, povezani z zgodovino izseljenstva. Vsekakor je taka kratkovidnost
zelo škodljiva. Toda bralcu bo, ko bo prebral pričujočo knjigo, postalo jasno,
da je takšno obnašanje pravzaprav globoko v srži odnosov in rezultatov
slovenskega izseljevanja v Argentino.
Vendar je zdaj skrajni čas, da še preostala dokumentacija, ki se skriva
kdo ve kje po omarah in podstrešjih, pride v javnost. Želim opozoriti, da je
marsikaj nepovrnljivo izgubljeno. V Sloveniji pa so odgovorni organi storili
premalo, da bi zaščitili dokumentacijo in spomine pred izgubo.
Za odstiranje zgodovinskih resnic je treba objaviti tudi najbolj neprijetna
dejstva in dokumente. Mnogi še vedno bežijo od resnice. Zlasti sem to
občutil v stikih s povojnimi "političnimi" izseljenci. Zato je pričujoče delo
bolj poskus dodati mozaiku kamenček, ki ga bodo drugi nadgrajevali.
Upajmo le, da ne bo prepozno, kajti s smrtjo vsakega izseljenca ali z
vsakim ovræenim zapisnikom, seznamom, pismom, časopisom, biltenom
ipd. gre v pozabo tudi delček zgodovine.
 
                                                     *
Kakor v vsaki družbi tudi v argentinski obstajajo tabuji, polresnice in
površnosti v interpretaciji kolonizacije te ogromne dežele, ki je vedno bila
ogromna, vedno željna nove zemlje in veličine, vendar pa, razen ozemeljske
veličine, kaj več ni mogla dati.
V centru razprave bo slovenski izseljenec, okolje dogajanja pa predvsem
Argentina. Poskušam ugotoviti, kakšno je okolje, iz katerega je emigriral
Slovenec, in kakšno je okolje, v katerega je imigriral, kjer je živel, delal,
se vključeval in socializiral, "argentiniziral", "pojugoslovanil" ali upiral
asimilaciji, predvsem pa še na smrtni postelji upal, da se bo vrnil v domovino.
Zanima nas, kakšna naj bi bila vloga priseljenca v novi družbi in ali
je njegova naloga ohraniti nacionalno pripadnost ali se utopiti v novi
sredini.
To vprašanje pridobiva pomen, posebno zato, ker je poslednji buren
in neenakomeren, predvsem gospodarski razvoj v svetu leta 1918, čeprav
to leto postane tudi ločnica, ki odpira nova vprašanja in spore med
južnoslovanskimi narodi (takrat se začenjajo novi problemi ...), zlasti pa razvoj
informacijskega sistema ter komunikacij v novejšem času, deloval kot
pomemben katalizator gibanja prebivalstva.
Zanima nas tudi zato, ker Slovenija ni brez podobnih težav in mnogi
tudi ne ukrepajo vedno najbolj premišljeno, ko je treba odločati o usodi
priseljencev. Gibanje prebivalstva med državami in kontinenti zajema milijone,
ki jih ni mogoče z ničimer zaustaviti, še najmanj pa s ksenofobijo ali
administrativnimi ovirami. Toda mogoče jih je usmerjati. Ksenofobija,
nacionalizem, šovinizem, rasizem, ki tlijo tudi v slovenski družbi, nasprotujejo
dolgoročni strategiji nacionalnega razvoja.
Posebno zaskrbljujoča je reakcija mlajše generacije, ki se vključuje v
te "večne razprave o domobrancih in partizanih", v katerih prevladujejo
čustvena opredeljevanja in prešibko zgodovinsko znanje. Tudi zato posku-
šam ključne točke pojasniti z opombami. Zato je toliko opomb pod črto. Upam,
da bo knjiga prispevala k temu, da se bolj posvetimo preteklosti in okrepimo
svoje argumente, ki so vse prevečkrat prešibki. Zlasti danes, ko postaja
internet oblika neposredne demokracije, ko lahko vsakdo javno objavi svoje
mišljenje, je globlje znanje močno potrebno.
Verjetno ni zmotna trditev, da je zadnjih petdeset let obdobje največjih
preseljevanj v zgodovini človeštva, večje od pohodov Džingiskana,
Aleksandra Makedonskega, preseljevanja narodov v starem veku ali
kolonializma in suženjstva. Ne samo po številu migrantov, ki naj bi obseglo
milijardo duš, temveč tudi po številu narodov in razlogov, ki so jih in jih
bodo migracije še zajele.
Politične meje držav, zvez, federacij, konfederacij, republik, pokrajin
ali provinc se v glavnem ne spreminjajo, se pa spreminjajo etnične meje in
tudi te niso večne. Če preskočimo "etnično čiščenje" Primorske med fašizmom
in tudi še danes, (načrtno?) ekspanzijo Albancev na Kosovu po drugi svetovni
vojni, "etnično čiščenje" v Ruandi ali najnovejše na Balkanu, je na
dlani, da je Evropa in z njo Slovenija rasno in etnično mešana kot nikoli
v preteklosti.
Posledice vojn so vidne predvsem v nasilnih selitvah in so takoj opazne.
V miru so selitve za daljša obdobja še bolj množične, toda vzbujajo manj
pozornosti javnosti, na žalost prepogosto tudi odgovornih državnih ali
mednarodnih institucij. Namen vojne je predvsem popravljati politične
meje. Npr. turška hegemonija kljub 500-letni politični nadvladi ni uničila
bolgarske kulture, jezika in pravoslavne vere, še več, tega ni niti poskušala.
Invazija habsburške monarhije na slovenski prostor je sicer poskušala
ponemčiti slovenstvo, vendar je le zavrla njegov razvoj, ni ga pa uničila.
Pomenila je torej predvsem politično in ekonomsko hegemonijo, ki se je
odražala posredno v kulturni hegemoniji. Zato imamo, kadar govorimo o
preporodu, v mislih ne samo kulturno prebujanje, temveč politično in
ekonomsko, torej "nacionalno". Vedno sicer ni tako, prihaja tudi do zlivanja
kultur ali pa popolnega preplavljanja tujega elementa. Kaj je drugega
izumiranje jezikov, na kar v zadnjem času strokovnjaki močno opozarjajo,
kakor izumiranje ali najmanj močno spreminjanje kulture! Toda ti procesi
so dolgoročni, trajajo po nekaj generacij, zato se pojavlja vprašanje, zakaj se
čezmorska emigracija po navadi že v prvi generaciji začne asimilirati.
V pričujoči študiji bom poskušal pokazati, da je asimilacija predvsem
plod objektivnih družbenih razmer in da je tudi izjemna individualna
požrtvovalnost ne more zaustaviti, kvečjemu zavreti in preložiti v poznejši
čas ali na poznejšo generacijo. Vendar pa bom poskušal pokazati, da je tudi
"asimiliran" emigrant koristen za družbo svojih prednikov, toda le toliko,
kolikor ta družba spozna, dojame in začuti potrebo po institucionalizaciji
odnosov. Poskusil bom pokazati, da je proces obojestranski in da so rezultati
ugodni le z aktivno udeležbo obeh strani, in dokazati, da je v procesu
asimilacije ali upiranja asimilaciji usoda slovenskega imigranta v Argentini
podobna usodi drugih etničnih skupin. Pri tem pa naj imajo bralci, ki berejo
o usodi slovenskega prebivalstva v Argentini, nenehno v mislih usodo
pripadnikov drugih narodov v Sloveniji. Če bo pričujoča knjiga prispevala
k omilitvi ksenofobije ali nekritičnega nacionalizma le pri enem bralcu,
bo dosegla svoj cilj.
 
Pričujočo študijo sem razdelil na tri dele. V prvem, zgodovinskem,
obravnavam razmere v emigracijski sredini, v našem primeru
južnoslovanskega prostora, s posebnim poudarkom na Sloveniji. Sledi opis
razmer v imigracijski sredini, nato pa poskušam opisati, kako so si izseljenci
v Argentini uredili svoje društveno življenje.
V drugem delu govorim o politični kulturi, zlasti o politični in ideolo
ški komponenti kot temeljih, okoli katerih se je razvilo delovanje slovenskih
društev v Argentini, predvojnih in povojnih. Zavedam se, da v tem delu
knjiga izgublja svojo metodološko nit in prehaja v subjektivne vode. Nekateri
deli bi vsekakor bolj spadali v spomine kot pa v pričujočo knjigo o
slovenskih izseljencih v Argentini. Toda če bi izločil dogajanja v zadnjih
desetih letih, bi bil bralec verjetno prikrajšan za najatraktivnejši del. Poleg
tega pa bosta strokovnjak in povprečni bralec tukaj odkrila dogodke in
procese, ki niso znani širši javnosti in ki so še pred dobrimi desetimi leti
bili tabu v jugoslovanski družbi. Se pa zavedam, da bo treba pozneje, ko bo
preteklo več časa, ta pričevanja obdelati z distance.
V tretjem delu sledi opis socializacijskih in asimilacijskih procesov v
argentinski družbi in poskus, da bi dojeli končno usodo slovenskega
priseljenca.
Kot je bralec opazil, sem se odločil za zgodovinsko-politološko-sociolo
ški pristop. Upam, da bo bralec našel na naslednjih straneh vsaj del
odgovorov na vprašanja, ki si jih je dolgo zastavljal. Zagotavljam pa, da se
ne bo dolgočasil. Upam še, da bo pričujoče delo prispevalo k boljšemu
razumevanju migracijskih procesov v delu Evrope, ki ji Slovenija pripada.
 
Buenos Aires, oktobra 2002
                                                                    
Domov
Nazaj