Novi odnosi sil po vrhu UNCTAD-a v Braziliji.

 

Marko Sjekloča

 

Rojevajo se osnove nove gospodarske ureditve sveta, kjer večjo vlogo dobivajo dežele v razvoju, predvsem Kitajska, Indija in druge hitro razvijajoče se dežele. Brazilski finančni sistem vzrok za zaskrbljenost.

 

Enajsta konferenca UNCTAD-a v Braziliji je bila priložnost za napredek ne samo v globalnem razumevanju ekonomskega razvoja, temveč tudi za jačanje novih zavezništev in prerazporeditev sil v svetu, ki so nazirajo.

Rojevajo se osnove nove gospodarske ureditve sveta. Nastaja nova gospodarska četvorka, ki jo tvorijo Kitajska, Indija, Rusija in Brazilija. Posebej prvi dve že sedaj ogrožata razmerja sil in povzročata številne spremembe. Brazilija odločno prevzema vlogo, ki so jo nekoč imele neuvrščene dežele okoli vprašanja odnosov jug – jug. Storila je odločne korake v povezavi nerazvitih ali ti. dežel v razvoju. Nastaja nova globalna skupina G20, ki jo tvorijo največje dežele v razvoju na čelu z Brazilijo, Indijo, Argentino in Južno Afriko.

Med zasedanjem UNCTAD-a je postalo jasno, da je trend sprememb nezaustavljiv. Razviti že ne morejo vzdrževati »status quo«. Zato so predlagali rešitve, predvsem v okviru globalnih trgovinskih pregovorov pod okriljem Svetovne trgovinske organizacije, ki naj bi deblokirale postopek pregovarjanja, toda to je še premalo, da bi se dosegel sporazum. Konkretnega predloga za sedaj še ni podala nobena stran, ne razviti ne nerazviti, so se pa mnenja približala.

Ministri držav članic Mercosur in EU, s Pascalom Lamyjem na čelu, so med zasedanjem UNCTAD-a razrešili poslednjo slepo ulico v katero je zašla zadnja runda pregovorov med regijama o ustanovitvi sporazuma o prosti carinski coni. Težave kljub temu še niso premagane, zato je vprašanje ali bo do oktobra, kot je bilo predvideno, vse nared za podpis sporazuma.

Položaj Argentine in Brazilije je v zadnjem času močno spremenjen. Argentina že več ni nevarnost za svetovni gospodarski red, posebej za finančni sistem, saj se je svet obdal s »sanitarnim obročem«, ki preprečuje prenašanje argentinskih težav navzven. Pregovori s kreditodajalci glede moratorija zunanjega dolga se bližajo koncu, vendar so odnosi še močno napeti. Argentina ne odstopa od prvotne ideje, da odpiše 75 odstotkov dolga. Administracija ima težave tudi s kongresom, ki zavrača ali spreminja zakonske in podzakonske akte. Na ta način je dnevna gospodarska politika argentinske vlade precej omejena in pod močno kontrolo zakonodajnih oblasti. Vendar pa je uspešna gospodarska obnova vladi dala moči, za se odločneje upre zunanjim pritiskom in vztraja na strukturnih spremembah, ki temeljijo na notranjem jačanju gospodarstva, na nacionalizaciji zgrešenih denacionalizacijskih projektov in jačanju domačega kapitala. Argentina je ustanovila novo državno letalsko družbo, povrnila nekatere železniške proge in pošto. Možno je sicer, da kasneje država te družbe ponovno odproda. V omenjenih sektorjih je privatizacija prinesla ogromno škode, predvsem pa ni bilo modernizacije in kvalitetnih javnih uslug, razen v telekomunikacijah. Privatni kapital je predvsem izčrpaval koncesije, ni pa vlagal v infrastrukturo.

Več skrbi od Argentine povzroča v zadnjem času Brazilija. Kljub 4,2 odstotnem suficitu proračuna in rednem razreševanju zunanjega dolga (ne pa sicer rednem odplačevanju), kot tudi dejstvu, da 65 odstotkov predstavlja notranji dolg, Brazilija ne premore odplačevati več kot polovico obresti in glavnice. Obresti so v prvih dveh mesecih tekočega leta dosegle 8,2 odstotka DBP. Zato je referenčna obrestna mera dosegla že dvakratno vrednost letne inflacijske stopnje (7 realno in 16 odstotkov nominalno). Neplačane obresti se kapitalizirajo in višajo dolg. Gospodarska rast je nična in ni novih sredstev za odplačevanje dolga. Vse to povzroča nesolventnost in strah, kapital beži, kar ponovno pritiska na rast obrestnih mer, in nov skok dolga. Odplačevanje obresti je dvakrat višje od sredstev, ki jih država namenja vsej socialni sferi, od zdravstva, šolstva, znanosti in drugih področij, ki spadajo v to proračunsko postavko. Na drugi strani pa so največji kupci obveznic zunanjega dolga domači rezidenti. Instrumenti so prispevali k izredno visokim dobičkom finančnih institucij in rentabilnosti, ki jo je v svetu težko najti. V kombinaciji s slabimi rezultati v realni ekonomiji to povzroča dodatne napetosti.

Brazilski model je voda na mlin argentinski trditvi, da najsi bo suficit proračuna še tako velik, to ne bo dovolj za odplačevanje, nasprotno, postopoma se bo zaradi upada gospodarske rasti dolg vse težje servisiral, potrebno bo prestrukturiranje davčnega sektorja in iskati dodatna sredstva, to pa vliva na padec gospodarske rasti, prihodkov in sproža socialne napetosti. Na koncu ciklusa je rezultat isti kot na začetku: prezadolžitev in izguba potencialnega razvoja.

 

© Marko Sjekloča

Večer

Buenos Aires, 30. 6. 2004