Protekcionizem je kot mamilo

Protectionism is like a drug

Managers and capital owners divided economic cycles in two: upturn part when they divide profits mostly among them, and downturn part of the cycle, when they tend to socialize looses. They are basing their rights with contracts imposed by them. In Slovenia two decades ago a new economic political elite began to build a system of which ordinary people did not have any notion. Warnings were silenced. Now special – interest groups want to stop changes. Not surprisingly they are going to succeed for now, because of the near connection with law makers and local and state administration. Protectionism is one of the most important instruments of keeping past and reserving future positions and profits. Protectionism they are lobbying for, serves for preserving the current system, allowing only slight changes. Not only in Slovenia, but worldwide, elites want to use protectionist measures and state aid to calm down masses and to preserve their interests that would be lost if the economy keeps deteriorating. Protectionism is like drugs: once deeply misused, is almost impossible to get reed of it. Real changes can be brought only by new structures.

V začetku 80. let je prevladala ortodoksna teorija, čigar zagovorniki so trdili, da so našli način za dolgoročni razvoj. Govorilo se je o potrebi po široki liberalizaciji, po odpiranju trga tujemu kapitalu in blagu, o izvoznih sektorjih kot o lokomotivah razvoja, kar bo vplivalo multiplikativno na gospodarstvo. V praksi je prišlo do rasti relativne nezaposlenosti, kajti kapital je v prvi vrsti vlagal v izvozni sektor in avtomatiziral proizvodnjo. Dvojnost gospodarstva v deželah v razvoju (moderno, na izvoz vezan sektor in sektor subeksistence) je ostala. Vse bolj pogoste krize (Denimo azijska, mehiška, brazilska, ruska, argentinska ...) so opozarjale na enostranskost odnosov in ranljivost finančnega sistema, ki je postal odvisen od močno volatilnega tujega kapitala v domačih bankah v tuji lasti. Nad celotnim sistemom pa je ideološko in finančno bdel mednarodni finančni sistem (IMF, WB, Pariški klub).

Ideje o protekcionizmu so potisnjene v ozadje, a oživljale so ob krizah, ki so postajale vse bolj pogoste. Nekatera na protekcionizmu temelječa gospodarstva so izgubljala stik s svetovnim razvojem (Denimo Jugoslavija). Protekcionizem razvitih pa je posebna kategorija, okoli katerega se je vse odvijalo.

Pogoste finančne krize, ki so vznikale predvsem v novo industrializiranih gospodarstvih, so opozarjale, da je s sistemom nekaj narobe. Toda razviti so okoli takih gospodarstev gradili 'sanitarne cone', da se ne bi posledice širile. Krize so bile tudi test inovativnosti, hrabrosti in konsistentnosti ekonomske politike. Da ni bilo inovativnosti, se je pokazalo s tem, da se je predvsem odločalo med dvema opcijama (ortodoksno - neortodoksno, neoliberalizem – kejnzijanstvo). Da politika ni bila hrabra, smo spoznali po tem, da se je čakalo, dokler je praksa ni prehitela. Globoke korenine pa je pognala tudi nekonsistentnost in neenotnost svetovne (gospodarske) politike. Zato so globalne rešitve (GATT, WTO) ponavadi kompromis, ki ne zadovolji nikogar in ki jih nihče dosledno ne spoštuje.

Dodatna ovira sta še birokratska togost in transmisijska entropija. Birokracija ne le, da pogosto predstavlja nepremostljiv zid za pretok informacij, temveč tudi ukrepi pogosto dosežejo prakso izkrivljeni in ne dosegajo prvotnega namena. (Primer zgrešenega načina mednarodne pomoči najmanj razvitim). Gospodarski sistem lahko postane neprilagodljiv, zapleten in škodljiv (Denimo kmetijski protekcionizem razvitih, neposreden vzrok za lakoto v nekaterih državah).

Ko zmanjka idej, hrabrosti, pravočasnosti, kontrole, zaupanja itn., je edina hitra rešitev protekcionizem.

Hrabre in inovativne je ponavadi moč srečati le v gospodarstvu, a je tudi tukaj odvisno od splošne klime. Če je politika medla, bo tudi več malodušja med podjetniki.

V krizi kapital teži k minimiziranju izgub in lobira pri (ekonomski) politiki v cilju protekcionističnih ukrepov. Cilj kapitala je ohraniti zdravo jedro, skrčiti stroške in preživeti. Prvo se zapirajo proizvodni obrati v državah, kjer je fleksibilnost največja, kjer je najlažje in najceneje zapreti in odpreti proizvodnjo (Denimo poskus Renaulta v Sloveniji). V nekaterih državah, kot Braziliji, je strošek zagona podjetja najnižji, saj je delovna sila poceni in obstajajo pomembne državne in lokalne spodbude. Transferji dobička so pogosto brez ovir, pa tudi strošek zapiranja je najnižji.

Kapital se lahko ob krizi z minimalnimi stroški umika na izhodiščno točko. Tam se kopiči, zaščiti s protekcionističnimi in drugimi ukrepi (nizke obrestne mere), pričenja oživljati prvo domače gospodarstvo in se pripravlja na nov ciklus svetovne ekspanzije s pomočjo svojih ideoloških zaveznikov, multilateralnih finančnih mehanizmov (IMF, WB, Pariški klub).

Dežele, ki so ostale brez kapitala (tujega in lastnega, ki beži zaradi manjše varnosti), a prezadolžene, ga željno, a nebogljeno pričakujejo. Sprejmejo pogojevanje, opuščajo lastne protekcionistične (proti)ukrepe in se prestrukturirajo po potrebah tujega kapitala in za njim stoječe tuje ekonomije. tj. predvsem ZDA, EU in Japonske.

Rast povpraševanja potegne za seboj rast cen strateških surovin, čigar proizvajalci so predvsem dežele v razvoju, to pa omogoči tudi rast kreditnega rejtinga in kreditov, nacionalnih rezerv in s tem trošenja ter nastanek deficitov. Gospodarska politika pridobiva na hrabrosti in odločnosti, povrne se zaupanje v makroekonomsko politiko, ki je najbolj pogrešana lastnost v krizi. Povračilo zaupanja je najlažje opaziti na ponovni rasti varčevanja v domači valuti, oživitvi mednarodne menjave in ukinjanju protekcionističnih ukrepov.

         Prvo kar opazimo pri tem je, da mednarodni kapital deluje prociklično. Drugo, v konjunkturi oživljajo liberalistični ukrepi, v kriznih obdobjih pa protekcionistični. Temu sledijo tudi prevladujoči teoretični koncepti. Praksa je tista, ki daje krila teoriji. Zato ni nenavadno, da je teorija neoliberalizma najbolj cvetela 80. letih, ko so nekateri navdušeno trdili, da je trg zmožen vsega. Ta teorija je pričela izgubljati tla pod nogami po ponavljajočih se finančnih krizah in najbolj v zadnji globalni finančni krizi.

Takšno ciklično gibanje je doumel tudi milijarder George Soros, ko je dejal, da v sedanji krizi najbolj trpijo dežele v razvoju. Treba mu je verjeti, saj je v preteklosti z vso težo 'zajahal' takšne cikluse ter pripomogel k regionalnim finančnim zlomom (Malezija in Velika Britanija) in poglabljanju ciklusov. Sorosova preteklost je primer moči kapitala, kadar se mu da popolna svoboda in se verjame trditvam, da je možen samokontrole.

Največja protekcionistična sistema sta ZDA in Evropa. Najbolj s protekcionizmom zaščitena sektorja sta ameriško in evropsko kmetijstvo (in znotraj tega francosko), najbolj pogosto uporabljan instrument pa so subvencije (v ZDA tudi anti-dumping postopki), s katerimi se umetno izboljšuje konkurenčnost domačih proizvajalcev (evropska mesna industrija itn.) in omogoča izvoz viškov (ameriška koruza in soja) tudi po cenah nižjih od proizvodnih cen na svetovnem trgu.

Glavni motor globalnega gospodarstva je avtomobilska industrija. Zato ni nenavadno, da je eno najbolj protekcionistično zaščitenih sektorjev ameriška železarska industrija. Drug motor svetovnega gospodarstva je gradbeništvo. Gradbeništvo je predvsem domača dejavnost. V ZDA, v povezavi z dinamičnim finančnim trgom in ohlapno kontrolo, je omogočilo vznik tveganih finančnih inštrumentov, ki so na koncu zlomili ves sistem.

V primeru Evrope imamo dvojno situacijo. Na eni strani imamo izdatne subvencije v kmetijstvu (največje prejemajo največji proizvajalci), ki so že do sedaj bile glavna ovira za dokončanje globalnih trgovinskih pogajanj. Ne le majhni, tudi veliki več ne bi mogli preživeti brez pomoči države. Zato zahteve po protekcionizmu.

Na krilih močne konjunkture so se kovali veliki dobički, se pretvarjali v finančni kapital, ki se je osamosvojil od realne ekonomije in pričel samostojni finančni (špekulativni) krog (Denimo Tuš, Istrabenz, Pivovarna Laško). Ogromni dobički, pogosto prenapihnjeni s knjigovodstvenimi in drugimi manipulacijami, so ustvarjali vtis o večni rasti dobičkov. Tako pridobljeni dobički so se ponovno pretvarjali v realni kapital, v obliki novih investicij ter elitističnega prisvajanja (astronomskih nagrad) ob pomoči zakonodajalca in izvršne politike.

Ko je prišla kriza, je elita še na hitro pospravila zadnje dobičke (primer NLB). Ker še vedno ima moč, lobira za takšne makroekonomske (protekcionistične in enostranske) ukrepe, ki bi zaščitili njihove pretekle pridobitve (tajkunski krediti in nagrade) in socializirali 'izgube' zaradi krize. (Denimo odkup stanovanj z javnim denarjem, kar ohranja visoke cene in velike dobičke investitorjem, medtem ko je v ZDA moč kupiti hišo tudi za dolar). V tem se vidi največja sprevrženost kapitalizma.

Vidimo, da je menedžerska in lastniška elita (pogosto je to eno in isto) razdelila gospodarski ciklus na dva dela: na fazo vzpona, kjer si dobičke lasti predvsem sama, drugi del pa je krizno obdobje, kjer izgube pokriva celotna družba, a na račun tistih, ki novo ustvarjeno vrednost ustvarjajo, tako v konjunkturi kot v krizi, medtem ko se lastniško menedžerska elita skriva za 'pravno veljavnimi pogodbami', ki so tudi alibi politiki za neukrepanje. Delavci so talci elit ter svoje finančne in politične nemoči in neorganiziranosti. Priznana jim je pravica le do ene vrste kapitala – lastnega dela.

Protekcionizem je eden od inštrumentov elit za ohranjanje nedotakljivosti preteklih dobičkov in prvi korak k novim parcialnim ukrepom. (Denimo lažje pridobivanja sredstev iz javnih skladov, podaljšanje delovne dobe ...). Ko je nova politična elita, z vizijo, da postane tudi ekonomska, pred skoraj dvema desetletjema pričela graditi tak sistem v Sloveniji, javnost o teh načrtih veliko ni vedela, kljub opozorilom, ki pa so bila utišana. Sedaj te elite poskušajo obdržati sistem in zaobiti spremembe. Glede na razmerje odnosov, ko imajo nosilci starega še vedno vso ekonomsko in politično oblast v svojih rokah, je možno, da tako tudi bo, zaradi tesne povezave med kapitalom in zakonodajnimi organi, lokalnimi administracijami, vodstvi javnih podjetij in velikimi privatnimi sistemi in lobiji. Kriza je priložnost le toliko kolikor se na pepelu preteklih razmer gradi nov sistem. Za to je potreben tudi objektivni pogoj, ta pa je predvsem tehnološki preskok, ki prinese s seboj tudi druge družbene odnose. A nosilci novih odnosov so še vedno prešibki. (In naše gospodarstvo bo še vedno temeljilo na servisiranju evropske avtomobilske industrije.)

         Svetovna (in tudi domača) politična elita še vedno ne pozna potrebne inovativnosti, nima volje, hrabrosti, enotnosti.  Zato se zateka k protekcionizmu, tudi kadar ne bi bilo potrebno, kajti s protekcionizmom je tako kot z mamili: ko je enkrat globoko zlorabljen, se ga je moč znebiti le z globokimi posegi. Toda to še ni dovolj, morajo vznikniti tudi nove družbene sile. Svet pa še vedno temelji na brezplodnih pogajanjih v okviru mednarodnih forumov (G-20, IMF, WB itn.). Na žalost nosilci starega bežijo le pred grožnjo nasilja, kot nas poučuje zgodovina, denimo revolucija iz leta 1917, padec berlinskega zidu 1989, razpad Jugoslavije 1991, ali v zadnjem času povsod, kjer se pojavi svetovna elita, najsi bo to Asean, G-20, IMF ali WTO. In ne smemo pozabiti tudi, da so antikolonialne revolucije in vojne 18. 19. in 20. stoletja bile predvsem posledica protekcionizma.

Literatura:

- Vincent H. Miller & James R. Elwood, Free trade or protectionism? The Case Against Trade Restrictions, http://www.isil.org/resources/lit/free-trade-protectionism.html,

- Willem Buiter, Anne Sibert, The dangerous protectionism of Barack Obama, http://www.voxeu.org/index.php?q=node/953,

- Protectionism, http://www.answers.com/topic/protectionism,  

- Murray N. Rothbard, Protectionism and the Destruction of Prosperity, http://mises.org/rothbard/protectionism.asp .