Primorci potujejo po Argentini.

            Bilo je že krepko čez polnoč in večina je v avtobusu že spala, kajti na cilj bomo prispeli šele drugi dan opoldne. Do Villa Carlos Paz, mondenskega turističnega mesta v provinci Cordoba, je tisoč kilometrov ali dvanajst ur vožnje.

            Za primorske izseljence v Argentini takšno potovanje ni nenavadno. Vsi so že upokojenci, vendar ob mizerni argentinski pokojnini ni malo tistih, ki si uspevajo ohraniti standard s pomočjo italijanske pokojnine. Pa tudi sicer so Slovenci znali v boljših časih poskrbeti za upokojenska leta.

            Večino je že premagal spanec, vendar sam nisem mogel spati, čeprav je med sedeži avtobusa bilo dovolj prostora za udoben spanec, sicer povprečno visokega potnika. Bruno in Eduardo sta toliko razpravljala, da je tistim z rahlim spancem, kamor prištevam tudi sebe, bilo težko zatisniti oči. Nič niso zalegle prošnje ali jeza, kajti zgodaj zjutraj se je razprava še vedno vrtela okoli tega ali je do Cordobe ostalo še tristo ali štiristo kilometrov. Kaj je le toliko pomembno koliko kilometrov še preostaja, sem glasno razmišljal, po tihem pa prišel do zaključka, da Bruno že ni več Slovenec.

            Kljub temu so primorski rojaki imeli priložnost še kako pokazati, da slovenstva niso popolnoma izgubili. Priložnost se je ponudila že drugo noč, ko se je vsa naša druščina odpravila v center na pijačo. Ne vem kdo je izbral restavracijo, vendar je storil prav. Ob ciganskih pesmih se še nismo dovolj zagreli, ko je pozornost pritegnila črnolasa pevka, ne brezhibnih oblin, vendar na latinski način izredno atraktivna. Verjetno njeni gibi s kolki, pa še ritem kumbije in kvarteta, ritmov, ki jih je slišati na podobnih zabavah v Argentini, nikogar ne pustijo ravnodušnega. Kakšno zmešnjavo bi napravila v naših krajih, sem razmišljal, medtem pa opazil, da se pogledi babic v naši druščini predvsem obračajo k meni. Namreč bil sem edini v družbi brez ženskega spremstva, zato svojega rentgenskega pogleda nisem nič skrival.

            Tudi če bi se trudil, pogleda ne bi mogel skriti kot je to uspelo največjemu delu naše moške družbe. Ti Primorci po tolikih desetletjih izseljenstva v Argentini prav dobro vedo kaj lahko v Argentini počno in kaj ne, da ne bi razjezili svojih soprog. Njihovi pogledi so navidezno brezbrižno tavali naokoli, nasmeh predvsem kisel, občasno pa je oko švignilo v smeri plesišča. Medtem ko so se soproge prav lepo zabavale, plesale, predvsem pa mene zbadale, so njihovi izkušeni soprogi ušli vsakršnemu očitku, ohranili svečan izgled in resnost, čeprav kdo ve kakšne misli so se za skrivali.

            Zato pa so Primorke že drugi dan razjezile svoje soproge, ki so nestrpno čakali kdaj se bodo vrnile z izleta. Razlogov za zaskrbljenost v Argentini v tem trenutku ni malo. Kriza je globoka in ni več varno kot nekoč. V Villa Carlos Paz sicer teh težav nismo imeli, čeprav so domačini povedali, da tudi ne manjka roparjev.

Upokojence iz slovenskega društva »Triglav« v Buenos Airesu takšna razmišljanja ne odvračajo od tega, da si ne bi nekajkrat na leto privoščili podoben izlet po Argentini. Lani so potovali tudi v Čile.

Najbolje je potovati po Argentini izven sezone, po koncu poletja ali spomladi. Julij in avgust sta najbolj hladna meseca, zato je tudi najmanj turizma, januarja in februarja pa se je najbolje skriti v senco nekje ob morju ali bazenu. Večina turističnih krajev v sedanji krizi še nekako preživlja, vendar so morali krepko znižati cene. Te so sicer višje kot pred letom dni, kajti po devalvaciji so močno poskočile in povzročile pravcato odmrlost gospodarstva. Povpraševaje je tako nizko, da si trgovci ne upajo višati cen v skladu z dolarjem. Mnogi so prisiljeni cene popravljati navzdol, celo v mondenih turističnih krajih kot je Villa Carlos Paz, kjer nikoli ni bilo poceni, trenutno pa je celo ceneje kot v Buenos Airesu. Za tiste, ki prihajajo z dolarji, ali izseljence, ki imajo pokojnino iz Italije ali Slovenije, je v Argentini še posebej poceni.

Zato pa si mnogi izseljenci niso mogli letos privoščiti izleta v Evropo. Na splošno so potovanja v tujino upadla za več kot 60 odstotkov. Tudi Slovencem ne preostane drugega kot da poiščejo turistični kraj v Argentini, če želijo na oddih, domovino in sorodnike pa za letos iz svojih planov kar izbrišejo.

Verjetno so Mechi, atraktivno pevko iz Villa Carlos Paz, izseljenci že pozabili in pozornost posvetili obiskom iz Slovenije?

            Pred kratkim so nas obiskali igralci Prešernovega gledališča iz Kranja, pričakujemo pa tudi kvartet »Tartini«. Mogoče se bo še kdo drug iz Slovenije ali Primorske opogumil, da nas obišče. Varno sicer že ni več kot nekoč, kar so občutili tudi nekateri izseljenci, ki so imeli nesrečo srečati se z roparji.

            Turisti iz sosednjih držav so že spoznali, da je sedaj čas za nakupe v Argentini. Jasno, da iz Evrope v nakup v Argentino ne bo nihče prihajal. Kljub temu izredno ugoden tečaj dolarja in evra ni kar tako za zavreči, vsekakor ob posebnih varnostnih ukrepih in izogibanju tistih četrti, ki so znane kot nevarne.

Če nam ob tem še kdo zavida tam na daljnjem Primorskem, naj kar pove. Vsekakor ne bo težko poslati kakšno atraktivno pevko iz Argentine. Nenazadnje je tudi Mechi čisto resno zatrdila, da hoče zapustiti Argentino in se preseliti – nikamor drugam kot v Italijo. Ob tolikih tisočih mladih, ki so Argentino že zapustili, to ne bi bilo presenečenje.

Mogoče bodo preostali Argentinci, ki se ne izselijo, kmalu morali potovati v Evropo, če bodo želeli slišati kvalitetno argentinsko glazbo, kot je to bilo za časa vojaške diktature. Kdo sploh še bo ostal, da zabavlja naše Primorce na potovanjih po Argentini? Toda Primorce to preveč ne skrbi. Če slučajno ne spijo ali žolčno razlagajo drug drugemu korenine svetovnih gospodarskih in političnih problemov, pa pojejo.

Buenos Aires, 25. 10. 2002.