Nekdanji diktator Augusto Pinochet je zapustil neslavne rekorde

Nekdanji diktator Augusto Pinochet je zapustil neslavne rekorde.

Umrl je nekdanji čilski diktator Augusto Pinochet, ki ga bo zgodovina pomnila po nekaj rekordih, ki bi lahko bili zapisani tudi v Guinnessovo knjigo. Vsaj pet bi jih lahko našteli.

Prvič, zapomnili si ga bomo kot zadnjega klasičnega diktatorja v Latinski Ameriki. Njegovo ime je postalo simbol državnega terorizma. Pomnjen bo tudi po tem, da je sodeloval v nasilni odstranitvi Salvadorja Allendeja, prvega demokratično izvoljenega latinskoameriškega socialističnega predsednika. Bil je tudi prvi nekdanji (samorazglašeni) predsednik, še pred Slobodanom Miloševićem, ki so ga aretirali na zahtevo tujega (španskega) sodišča pod obtožbo kršenja človeških pravic. Ne gre pozabiti tudi na simboliko in ironično usodo, saj je umrl 10. decembra, ki je mednarodni dan človeških pravic, kajti na ta dan so v OZN leta 1950 sprejeli deklaracijo o človeških pravicah.

Sam si je pripisal še kar nekaj »zaslug«, zaradi katerih se je soočal z obtožbami o kršitvah človeških pravic. Nekoč je izjavil, da so človeške pravice marksistična iznajdba. Žrtvam se nikoli ni opravičil, nase je prevzel vso politično odgovornost, poskušal pa je zamolčati, potem ko je moral zapustiti oblast, da se »brez njegove vednosti v Čilu še list ne premakne«. Trdil je, da je Čile rešil pred kaosom in marksizmom in da je pripomogel k padcu sovjetskega bloka.

Za ZDA je trdil, da so izgubile vse vojne 20. stoletja, da je prvo zmago v tem stoletju dosegel Lenin leta 1917, da so Sovjeti tudi dobili drugo svetovno vojno, ker so prvi vkorakali v Berlin. Čutil se je kot bojevnika proti marksizmu in z nekdanjim španskim diktatorjem Francom si je pripisoval edini zmagi nad marksizmom. Za marksiste pa je razglašal vse z levim ideološkim predznakom in vse, ki so se mu upirali.

Zato si je vzel pravico, da je odločal tudi o tem kako jih bo kaznoval. Na oblast je prišel septembra 1973 in je s trdo roko vladal naslednjih sedemnajst let. V smrt je poslal najmanj 3100 nasprotnikov, pri tem pa je uvedel v prakso tudi uničevanje dokazov o umorih in posmrtnih ostankov. Ljudi so metali v morje, še po njegovem odhodu z oblasti pa je vojska na skrivaj prekopavala posmrtne ostanke, da ne bi sodni organi prišli do dokazov. Te metode je nato s pridom uporabila tudi argentinska diktatura, dve leti in pol mlajša od čilske.

Pinochet se je vzpenjal počasi in dajal vtis profesionalnega vojaka, ki se ni vpletal v politiko. Na ta način je pridobil pozornost svoje kasnejše žrtve predsednika Allendeja, ki ga je 19 dni pred vojaškim udarom postavil za vrhovnega poveljnika vojaških sil. Toda Pinochet je bil tiha voda. Obračunal je neusmiljeno z vsemi nasprotniki. Tudi sedanja predsednica Čila Michelle Bachelet je bila žrtev diktature, saj je njen oče izginil v zaporih, in tudi sama je bila zaprta. Pinochetova vojaška tajna policija je sledila nasprotnikom tudi v tujini ter z bombnimi atentati v Washingtonu in Buenos Airesu odstranila najpomembnejše. S pomočjo drugih latinskoameriških diktatur pod okriljem tajnega združenja Condor, je odstranjevala nasprotnike diktatorskih režimov v Latinski Ameriki.

Po izgubljenem referendumu leta 1990 pa tudi ni prepustil vse vajeti oblasti. Ostal je vrhovni poveljnik vojaških sil in še leta 1994 grozil z novim udarom demokratično izvoljenemu predsedniku, krščanskemu demokratu Eduardu Freiu.

Oktobra 1998 so ga v Veliki Britaniji aretirali, vendar se je izognil izročitvi Španiji, kjer mu je grozilo sojenje in zapor. S pomočjo mednarodne diplomacije se je vrnil v domovino, kjer se je uspešno izogibal sodiščem, predvsem na osnovi neprepričljivih potrdil o slabem zdravju. Oktobra 2004 so odkrili, da je imel v ZDA več skritih bančnih računov.

Pinochetovo sedemnajstletno vladavino so spremljali tudi mednarodni protesti. Še v času vladavine je postal tarča humanitarnih organizacij in tudi nekdanjega predsednika ZDA Carterja. V ZDA so z najvišjih političnih položajev priznali, da je pomoč ZDA režimu v Čilu bila ena največjih napak. Leta 1986 je Pinochet preživel atentat, v katerem je življenje izgubilo pet njegovih varnostnikov. Zato ni potoval v tujino in se je gibal le v strogo varovanem vojaškem okolju.

V Čilu ima Pinochet še vedno precej pripadnikov, ki mu pripisujejo, da je pod njegovo vladavino gospodarstvo ozdravelo. Po spremembah leta 1990 pa je na volitvah po pravilu zmagovala levosredinska koalicija, ki je, kljub globoki polarizaciji v državi, uspevala zadržati oblast. Po odhodu z oblasti si je Pinochet z drugimi člani diktature zagotovil amnestijo, še vedno je ostal poveljnik vojske ter ohranil ustavno pravico po kateri je vojska sovladala v Čilu in zavirala spremembe. Šele pred dvema letoma so ustavo pričeli spreminjati. Pinochet je izgubil imuniteto kot nekdanji predsednik in kot doživljenjski senator in proti njemu so sprožili večje število obtožnic.

Kljub vsemu se je s pomočjo pravnikov in zdravnikov do konca izmikal pravici. Bilo je dovolj dokazov, da bi mu sodili kjerkoli v svetu, vendar pa je zaradi političnih kompromisov ostal nekaznovan. V globoko razdeljenem Čilu ima to tudi simbolični pomen, kajti po njegovi smrti mu bo lahko sodila le zgodovina, ali pa ga tudi pozabila, vsem, ki so ga hoteli obsoditi, pa je ostalo le še globoko razočaranje in spoznanje, da so ta boj izgubili. Sedaj bodo lahko sodili le njegovim podrejenim, čigar politično odgovornost je sicer prevzel nase, nekatere »ekscese« pa je pripisal posameznikom.

Da je Čile na težki poti razčiščevanja s preteklostjo priča tudi kompromisna odločitev čilske vlade, ki bo dovolila izkazati mu vse časti kot nekdanjemu vrhovnemu vojaškemu poveljniku, kajti na ta položaj ga je postavil njegova kasnejša žrtev predsednik Allende, vendar pa mu ne bodo izkazali časti kot nekdanjemu predsedniku, ker si je ta položaj prisvojil z orožjem. Pinochet je živel dolgih 91 let, ne glede na vse pa je z njegovo smrtjo odleglo tako čilski levici kot desnici, ki se bosta sedaj lahko posvetili drugim vprašanjem, ker ne bo več lebdela senca diktatorja 20. stoletja, ki je postal simbol državnega terorizma.