SKD Cankar bo junija predstavilo svojo zgodovino v Gorici

SARAJEVO - Slovensko kulturno društvo Cankar iz Sarajeva, glavnega mesta Bosne in Hercegovine, pripravlja razstavo na temo zgodovine društva od njegovega nastanka, ki bo odprta junija v Gorici v Kulturnem domu. Pokrovitelj je Slovenska izseljenska matica iz Ljubljane. To je prva razstava slovenskega izseljenskega društva iz nekdanjih jugoslovanskih republik, ki bo šla preko meje Slovenije.

SDK Cankar je eno večjih slovenskih društev izven meja Slovenije, saj ima okoli 250 članov. Ana Božanović, druga po vrsti predsednica društva in prva povojna predsednica (1996 - 2001), pravi, da je zanimanje za delo v društvu še vedno veliko, kljub temu, da je v mirnem času upadlo. Druga povojna predsednica, Ljiljana Testen, po očetovi strani potomka Andreja Testena iz Hoj pri Kanalu, ve povedati, da je med vojno društvo bilo »mentalno pribežališče« za Slovence, njihove potomce in tudi druge, ki so v društvu iskali podpore, čeprav je imelo prostore v nevarnem delu mesta, kjer so pogosto streljali. Društvo je že med vojno imelo knjižnico, kjer so se lahko seznanjali z dogodki po svetu.

Danes imajo najete prostore ob reki Miljacki, blizu slovenskega veleposlaništva, vendar niso zadovoljni z njimi, saj niso več v centru, zato tudi člani ne obiskujejo tako pogosto njihove knjižnice, v kateri se je nabralo že 4000 knjig. Velik del so jih zapustili starejši izseljenci.

SDK Cankar sodeluje s številnimi slovenskimi ustanovami. Pravijo, da je že več kot tisoč umetnikov iz Slovenije obiskalo Sarajevo in njihovo društvo, začenši od ansambla Slovenske filharmonije, številnih pisateljev, pesnikov, gledaliških skupin itn. Ponosni so na tečaj slovenščine, na katerem poučujejo starejše in otroke. Za vodenje teh tečajev je dobila Ana Božanović Častni znak Republike Slovenije, ki ji ga je podelil nekdanji predsednik Milan Kučan.

Društvo izdaja bilten Zora Cankarjeva, sicer »ne več tako pogosto kot nekoč,« pravijo, »zaradi pomanjkanja denarja«. Prva številka biltena je izšla med vojno, leta 1993. Junija 1993 so pričeli tudi s tečaji slovenskega jezika. Na prvem tečaju je bilo kar 50 učencev. Predvsem so se želeli naučiti jezika, »ker so hoteli iz obleganega Sarajeva v Slovenijo«, pravi Ana Božanović. »Mnogi sicer niso odšli, zato pa je zanje bil tečaj tolažba,« še doda. Leta 1994 so ustanovili pevski zbor, organizirali tudi razstavo ipd. Vojna jih ni ustavila, delali so z entuziazmom, so si edine Ljiljana, Ana in generalna tajnica društva Elizabeta Strunjaš. Tako so dočakali leto 1995, ko se je vojna končala. Velik del dejavnosti so financirali s slovensko pomočjo. Letos pomoč Urada za Slovence po svetu še ni prispela, se pritožujejo, in zato ne morejo uresničiti vsega programa.

Med vojno je osnovna naloga društva bila omogočiti preživetje v obleganem Sarajevu. Profesorica nemškega jezika Ana Božanović pripoveduje, da je v društvo, ki je bilo v tistem času v zgradbi slovenskega predstavništva Ljubljanske banke, odhajala tudi petkrat na teden, kljub streljanju. Kot vsi drugi, so morali tudi člani društva prihajati v prostore po stranskih ulicah, se skrivati med zgradbami in poslušati streljanje, da jih na poti ne bi zadelo. Povedo tudi, da so na hribe nad oblegano Sarajevo prihajali avanturisti iz raznih koncev Evrope, ki jih je privlačila bolestna želja, da streljajo na ljudi v mestu. V Sarajevo pa so po skrivnih poteh in tunelih prihajali tudi tisti, ki so želeli obleganemu mestu pomagati.

Društvo je zbiralo hrano za člane, organiziralo odhod tistih, ki so želeli ali mogli zapustiti Sarajevo ipd. Številna slovenska podjetja so jim darovala pakete. Po vojni je društvo dobilo tudi opremo za učilnico in računalnik, ki jo je darovala slovenska država.

Slovenska prisotnost v Bosni in Hercegovini sega v leta po Berlinskem kongresu 1878, ko je Avstrija prevzela nadzor nad to nekdanjo turško pokrajino. Izselilo se je okoli 200.000 Turkov in drugih prebivalcev, na njihovo mesto pa so iz Avstro-ogrske prišli Slovenci, Hrvati, Čehi, Avstrijci, Nemci, Italijani itn. V BiH so stoletja živeli tudi Židje, še v času Turkov. Na Baščaršiji so bili pomembni trgovci. Med obema svetovnima vojnama je židovskim trgovcem vodil knjige tudi Andrej Testen iz Hoj pri Kanalu, pripoveduje njegova pravnukinja Ljiljana.

Slovenci so se v BiH priseljevali skoraj do konca preteklega stoletja, predvsem zaradi delovnih dolžnosti in zaradi porok z bosanskimi državljani. Posebej v stari Avstro-ogrski, pa tudi v kraljevini Jugoslaviji, je največ bilo železničarjev, učiteljev, žandarjev itn. Tudi mnogi Primorci, ki so zbežali pred fašizmom v kraljevino Jugoslavijo, podobno kot Andrej Testen, so med obema svetovnima vojnama našli zaposlitev v BiH. Nekdanja predsednica društva Cankar Ana Božanović, rojena Šuman, iz Slovenskih goric, se je denimo po poroki leta 1948 priselila v BiH.

Že leta 1911 je nastalo v Sarajevu prvo slovensko združenje, ali »slovensko omizje«, ki ni imelo statusa društva. Leta 1934 je nastalo Delavsko društvo Ivan Cankar, ki je prenehalo z delom po izbruhu druge svetovne vojne leta 1941. Ponovno se je aktiviralo leta 1945, vendar so v skupni državi Jugoslaviji vsa ta društva zaradi nacionalnih in političnih interesov bila prepovedana.

Leta 1992, po razpadu druge Jugoslavije, so nastale razmere, ki so omogočile ponovno združevanje Slovencev v Bosni in Hercegovini. Tako je nastalo tudi društvo Slovenska skupnost Sarajevo. In da se ne bi izneverili stari slovenski tradiciji, so tudi v tem društvu doživeli delitev, predvsem na političnih (in religioznih) osnovah. Tako se je skupina članov leta 1993 odcepila in ustanovila Slovensko kulturno društvo Cankar. Njihov cilj je postalo predvsem kulturno delovanje, ohranjanje ter učenje slovenskega nacionalnega značaja in jezika. Prvi predsednik je bil Stanislav Koblar, prva povojna predsednica pa Ana Božanović. Sedaj je predsednica Dina Maksumić.

ALP01.html

Domov

Nazaj