Ali je v Sloveniji možen oborožen upor?

Marko Sjekloča, avgust 2022.

V luči vse večje nestrpnosti in napadov na drugače misleče, ki smo jim priča posebej v zadnjih mesecih, ko smo priča številnim volitvam in referendumom, se pojavljajo vprašanja ali nismo postali že tako konfliktna družba, da lahko pričakujemo oborožene upore?

Pred kratkim je ameriška profesorica Barbara F. Walter izdala knjigo, kjer opozarja na možnosti državljanskih vojn in lokalnih uporov. Ugotavlja, da je vsako leto možnost za državljansko vojno štiri odstotna v državah, ki pogoje za tako vojno izpolnjujejo. Širi odstotke se morebiti sliši malo, toda v desetih letih je ta možnost že 40 odstotna (!). Je pa po njenem državljanske vojne moč predvideti. Glede na rizične dejavnike je države moč razporediti v lestvico od -10 pa do +10. Na samem vrhu so najbolj demokratične države, to so skandinavske. Ostale, tudi ZDA (a tudi Slovenija), so bolj ali manj rizične. Kot rizičen dejavnik pa je tudi Republikanska stranka, ki se po njenem mnenju obnaša kot "plenilska frakcija". Ali ne zveni to zelo domače?

Od 19. stoletja je prevladovalo prepričanje, da so državljanske vojne in oboroženi upori predvsem domena ideološke levice, ki se v imenu ljudstva z orožjem zoperstavi avtokracijam in desničarskim (manjšinskim) vladavinam v imenu privilegiranih elit. Karl Marx je postavil tezo, da bo za demokratizacijo potrebna proletarska revolucija, ki se bo pričela prvo v razvitih državah.

Medtem so se razmere močno spremenile in predvsem v zahodnem svetu se je razvil demokratični parlamentarni politični sistem, ki je v parlamentarno strukturo vključil leve stranke. Glede na dejstvo kakšna so razmerja moči trenutno v razvitem svetu, je bolj verjetno, da bodo leve politične sile in z delavstvom povezane stranke prihajale na oblast z demokratičnimi sredstvi, medtem ko revolucije, ali bolje rečeno oborožene upore, lahko pričakujemo na skrajni desnici. Tako je možno, da se Marxova napoved delno uresniči, to pa je, da kmalu pride do oboroženega upora v ZDA, a ne s skrajno leve, pač pa s skrajno desne. Ta opozorila so po 6. januarju 2021 v ZDA vse bolj pogosta in tudi realna. Levičarka prepričanja so v ZDA vse močnejša, posebej med mladimi, kar močno vznemirja desnico in tudi tradicionalni establišment.

V 21. stoletju smo posebej v razvitem svetu doživeli preobrat, ko so leve stranke opustile revolucijo in državljansko vojno kot sredstvo za prevzem oblasti ter sprejele parlamentarno demokracijo. Največja nevarnost za demokracijo prihaja z desne. Oboroženi boj, kot sredstvo za poseg po oblasti, torej ni izginil, le preselil se je na desno. Privilegiranim desničarskim gibanjem je v zadnjih desetletjih vse težje obdržati oblast na demokratičen način. Frustrirana nad dejstvom, da ni več privilegirana, se je skrajna desnica radikalizirala. To ni nič novega, denimo že pred petdesetimi leti smo imeli že v Grčiji vojaško diktaturo v tesni povezavi z desnico.

Če so svobodne volitve postale "grobar" skrajne desnice, pa se je tudi zmerna desnica pričela prilagajati. Odkrili so populizem kot sredstvo pridobivanja volivcev.

Privilegirana desnica, predvsem skrajna ideološka desnica, ni priznal dejstva, da se politično življenje demokratizira in da se ideja o enakosti širi. Vzniknile so razne teorije, tudi tiste o belski prevladi in proti-priseljenski politiki. K temu so pripomogle ekonomske spremembe, posebej pa okoljske, ki so prizadele regionalna gospodarstva in sprožile velike migracije. Močne predstavnike teh idej najdemo v gibanju, ki ga vodi v ZDA Domald Trump, na Madžarskem Viktor Orban ali v Sloveniji Janez Janša. Še večji odpor demokratizaciji in padec v avtokracijo so doživele Turčija, Belorusija, Rusija, pa tudi nekatere nekdanje sovjetske republike. Pomenljivo je, da v Latinski Ameriki, znani kot celini diktatur, že od konca 20. stoletja avtokracija izgublja na moči.

Poskus nasilnega prevzema oblasti po novembrskih volitvah 2020 v ZDA bi morebiti kje drugje tudi uspel, posebej s pomočjo oboroženih sil. Toda oborožene sile v zahodnih demokracijah že niso več politični dejavnik.


 

Parlamentarna obstrukcija in oboroženi upor

Barbara Walter pravi, da je mogoče nevarnost oboroženih uporov izmeriti empirično. Obstajajo dejavniki, ki jih je moč izmeriti. Denimo velike količine orožja v posesti državljanov, sovraštvo, ki se širi po socialnih medijih ... In še prisotnost "plenilske frakcije". Meni, da bi država morala biti tista, ki družbo od takih nevarnosti ščiti. Kaj pa če sama država postane plen takih frakcij?

Če se je to lahko zgodilo v ZDA, potem je v Sloveniji toliko lažje. Pogoje že imamo, začenši od prvega pogoja, to je širjenje sovraštva po socialnih medijih, posebej če prihajajo od medijsko močnih osebnosti. Walterova citira Voltaira, ko pravi, da tisti, ki te lahko prepričajo v absurdnosti, te lahko pripravijo tudi to tega, da storiš grozodejstva.

V Sloveniji imamo tudi naslednji pogoj, stranko SDS, ki deluje po istem scenariju "plenilske frakcije". Ne sprejema dejstva, da je poražena na demokratičen način. Tisti, ki kot Trump v ZDA, ne priznava poraza in išče razloge zunaj svojega delovanja, je še en korak bližje pozivu k nasilju. Slično tudi SDS uporablja vsa sredstva: zlorablja sisteme obveščanja, posebno socialne mreže, pa vse do parlamentarne obstrukcije. Neredko se med simpatizerji in člani SDS pojavijo celo grožnje z orožjem. Študija Barbare Walter sporoča, da take grožnje ne smemo zanemariti, še več, moramo biti zelo pozorni, posebej kadar spodbude prihajajo s strani voditeljev, ki imajo veliko mobilizacijsko moč.

Absurdno je, da so demokracije ranljive ravno zaradi široke palete demokratičnih pravic. Ta bumerang je šibka točka demokracije. Recimo visok kriminal in korupcija, proti čemur se je v ureditvah z visokimi demokratskimi standardi zelo težko boriti. Osebne pravice znajo biti tako precenjene, da se sodniki upirajo kaznovanju kaznivih dejanj, tudi če obstaja le majhen (tudi nesorazmeren) dvom o kršitvi osebnih pravic. Recimo hrvaški primer, ko je morilec dobil za prvi umor zelo milo kazen, ko je prišel iz zapora pa je umoril še svojo soprogo. Številni se denimo izognejo kaznim zaradi proceduralnih napak. Na žalost se na ta način daje le še večja moč nasilju.

V treh desetletjih slovenske samostojnosti je bilo že veliko znakov, ki kažejo na to, da pravica in pravičnost pri nas nista najbolj cenjeni. Vse prevečkrat je "pravica" na strani močnejšega.

V Sloveniji je problem še bolj poudarjen, ker imamo stranko na desni, ki jo voli v povprečju četrtina volivcev. Mnogi med njimi nekritično sprejemajo laž kot resnico, ali po Voltairu, hitro sprejmejo absurdnost in laž kot resnico in krivico, za katero so pripravljeni poseči tudi po skrajnem nasilju. Manipulacija z lažmi in kršenje zakonov pri nas ni le zadeva zadnjih dveh let. Če se vrnemo v 80. leta 20. stoletja, je že takrat bilo jasno, da je upor proti jugoslovanski ureditvi v resnici bil boj za oblast. Ideja o samostojni Sloveniji je bila velikemu delu takratnih "osvoboditeljev", kot so se sami imenovali, instrument za osvajanje oblasti. Kraja vojaških dokumentov znamenite četverice je bil prvi takšen nezakonit akt. Osamosvojitev Slovenije so zasnovali nasilno in v nasprotju z ustavo, čeprav je socialistična ustava predvidevala možnost osamosvojitve po mirni in zakoniti poti.

Če preskočimo vse do aprila leta 2022, si je desna vlada še na zadnji dan pred predajo poslov nezakonito izplačala nadomestila za neporabljene dopuste; zadnji akt v celi množici kršitev, ki jim je skupna nit strateški cilj, za katerega bodo uporabili vsa mogoča sredstva: osvajanje oblasti. Ta sredstva pa so tako številna, da jih je nemogoče tukaj našteti. Eno pogostih instrumentov (v cilju preusmerjanja javnega denarja v roke svojih podpornikov) je bila zloraba položaja pri postopkih nabave mask in respiratorjev. In to na skrajno ciničen način, kljub strogemu nadzoru slovenske javnosti. V samo dveh letih je slovenski politični prostor postal plen "plenilske elite" in se prelevil v avtokratični način vladanja, vključno s policijskim nasiljem.

Po volitvah aprila 2022 pa se zadeve niso umirile. In tudi ni za pričakovati. Najmočnejša opozicijska stranka je aktivirala vse svoje članstvo, da čim bolj omeji demontažo svoje moči in da s čim manj škode dočaka nove volitve. Prešla je v oster napad s pomočjo strategije, ki se je drži že desetletja -sistematično prevzemanju vzvodov oblasti, od spodaj navzgor, z vsemi dostopnimi instrumenti.

Jačanje ekonomske moči svojih članov je eden ključnih instrumentov. Vzvode oblasti SDS uporablja za bogatenje lastnih članov, nato pa se finančna sredstva teh članov vračajo v instrumente za prevzem oblasti; večja finančna moč, ki bo podprla napore za prevzem oblasti, ko se prevzame oblast, pa sledi poplačilo uslug.

Da bi se to uresničilo, je prvi pogoj manipulacija z javnim mnenjem, za to pa je potrebno prevzeti sredstva informiranja. Videli smo v dveh letih vladavine na primerih poskusa prevzema STA, nato javne RTV, javnih internetnih portalov, vzporedno pa izgradnja sistema lokalnih sredstev informiranja, kjer je uredniška politika pod diktatom politike, kot denimo Nova24, SIOL, Demokracija ... Tiste, ki jih ni moč prevzeti, pa pripeljati na rob obstoja.

Glavni cilj je vzgajanje enoumja po vzoru Madžarske ter potvarjanje zgodovine, ustvarjanje idealizirane slike o sebi in vse najslabše o nasprotnikih. Komično je, da se predsedniški kandidat te stranke v predvolilnem boju celo ograjuje od nekaterih takih potez svoje stranke, z izjavami, ki so bile prej argument z nasprotnega brega. To je še en dokaz temu, kako s strani SDS izvajajo načrtno nasilje nad dejstvi. SDS in nekatere druge desne stranke se poskušajo prikazati kot nasledniki nekdanjih predvojnih meščanskih strank, predvsem po ideološki plati. Da pa bi se otresli njihove negativne vloge v zgodovini naroda, pa je potrebno spremeniti zgodovino. Ne tako, da bi obsodili kolaboracijo z okupatorji, temveč tako, da se rehabilitira, prikaže drugače, narodnoosvobodilni boj pa se očrni kot negativna vrednota. Take poskuse smo že videli v delovanju nekdanje slovenske povojne politične emigracije. Zanimivo pa je, da je v predvolilni debati predsedniški kandidat Anže Logar z besedami, ki jih na tej strani nikdar nismo slišali, še manj iz ust Janeza Janše, označil NOB kot svetlo točko v naši preteklosti.

V arzenalu političnih strank je pogosto osnovni cilj ne le prevzemanja ključnih vzvodov oblasti, pač pa tudi ustvarjanje razširjene mreže simpatizerjev, od spodaj navzgor, ki bo garant moči tudi če se izgubi sam vrh oblasti. Zato SDS v vse pore javnega življenja sistematično kadrira po kriteriju pripadnosti stranki. Se zavedajo, da bo nekaj kadrov nova oblast zamenjala, toda vedo tudi, da demokratična oblast ne more zamenjati toliko kadrov kot jih oni lahko nastavijo. V vsakem primeru je taka politika uspešna. Tako se oblikuje "peta kolona", ki se aktivira v ključnih trenutkih, predvsem pred in po volitvah.

Za uresničitev teh ciljev pa je poleg nadzora nad sredstvi informiranja zelo pomemben nadzor nad sodnim sistemom. Toda ti načrti so doživeli velik odpor, zato je SDS pričela z neusmiljeno propagando in demontažo sodnega sistema. Predvsem se je poskušalo disciplinirati sodnike, najmanj ustvariti pat položaj, ne glede na posledice.

Sedaj smo na točki, ko se soočamo s strategijo obstrukcije in ohromitve oblasti. Uresničuje se scenarij, ki ima za cilj pripeljati do take točke, ko bo SDS lahko dokončno zlomila sistem in ves odpor ter pripravila zmagoslavni povratek na oblast. Na eni strani s pomočjo vseh oblik šikaniranja, sprožanja sodnih postopkov in tožb, obstruiranja dela vlade, ministrstev, agencij, sodnega sistema, zlorabe parlamentarnih inštitucij in postopkov, referendumov, civilnih iniciativ itn. Pričakujemo, da se bo to stopnjevalo. Še več, pričakujemo nove napade na volilno komisijo in sodni sistem, tožbe in pritiske v cilju ustrahovanja. Skratka, popolno zlorabo demokracije za lastno predvolilno promocijo.

Smo celo na točki, ko se pojavljajo grožnje z nasiljem, ne le proti posameznim politikom, temveč tudi pozivi na oboroženo vstajo. Torej imamo v Sloveniji že pogoje za nasilne upore, o katerih govori Barbara Walter. Kako bi to zgledalo, lahko vidimo v poskusu Trumpovega državnega udara v ZDA 6. januarja 2021. SDS že ima zgodovino povezano s para militarističnimi enotami v času osamosvajanja, nato tudi v ustanavljanju oboroženega podmladka, pa tudi v bolj ali manj vidni podpori novih para militarističnih oboroženih skupin. Tudi dogodke v 90. letih, na katere smo kar nekako že pozabili, ob poskusu zamenjave tedanjega ministra za notranje zadeve Janeza Janše, je razumeti kot poizkus državnega udara.

Nespoštljivo obnašanje do pravne države, posebej grožnje z oboroženim nasiljem, je moč preprečiti le z več demokracije, pravi Barbara Walter.

Prvi ukrep kako preprečiti ta scenarij je samostojnost sredstev javnega informiranja in sprememba zakonov v taki meri, da bodo novinarji dobro zaščiteni proti pritiskom in zlorabam. Na drugi strani preprečiti vse pritiske na sodni sistem. In tretje, strogo preganjati vse poskuse šovinizma in napade na pridobljene pravice manjšin, žensk (ki jih SDS hoče pretvoriti v stroj za rojevanje otrok), delavcev, imigrantov (ki se jih bojijo zaradi "drugačne kulture"), skratka šibkejših.

Niso pa vsi politiki in volivci na desnem političnem polu plen te strategije. Zato mora država omogočiti, da se slišijo tudi druge desne politične opcije, predvsem tiste, ki sprejemajo demokratična pravila obnašanja. Tudi take stranke je SDS načrtno uničevala.

Kot smo že dejali, sta neodvisen sodni sistem ter neodvisna sredstva javnega informiranja osnovni pogoj za ohranitev demokracije, kajti objektivne informacije in resnica (ta je sam ena) so največja nevarnost za avtokrate.

Zato želijo nekateri v Sloveniji preprečiti javnosti dostop do resnice in oprati možgane državljanom. V veliki meri jim je to že uspelo. Procesa se je oprijelo ime "orbanizacija". Če skrajni desnici uspe zmanipulirati še sodni sistem tako, da bodo nezakonita dejanja vladajočih postala nekaznovana (kot je to denimo bilo v Brazilija za časa predsednika Bolsonara), bodo vrata v avtokracijo na široko odprta. Ves državni aparat bo moč brez ovir uporabljati proti tistim, ki še vedno "sanjajo" o popolni demokraciji in svobodi izražanja mnenja na mirnih zbiranjih pred parlamentom, brez policijskih nalogov in vodnih topov. Če bo pravna država postala plen z nasiljem prežete politične elite, potem se predvidevanja o oboroženih uporih lahko uresničijo tudi v Sloveniji.